Oktobra 2020 sem se vpisala na magistrski študij Kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Po treh tednih smo študenti zaradi situacije v državi/po svetu zapustili Akademijo in začeli študirati preko spleta. Vrnili smo se šele v začetku drugega semestra sredi februarja.

Zelo težko sem sprejela to situacijo z vrstami omejitev, v kateri smo se znašli. Še posebej, ker je takrat tudi moja družina preživljala težko obdobje. Še nikoli v življenju se nisem počutil tako nemočno.

 

V obdobju omejenega gibanja in omejitev bližine, dotikanja, objemanja ipd. sem razmišljala, kako drugače manipulirati z materialom – brez neposrednega kontakta, brez mojega nadzora, na daljavo. Kamen, material, ki ga dojemamo kot večnega, se spremeni v minljivo substanco, ki se raztaplja, razpada, uničuje, itd.

 

Opravljala sem različne teste s klorovodikovo kislino in kamnom. V tem primeru sem potapljala koščke kamna v kislino. Sprva so bili vsi kosi enake velikosti (3 x 3 x 9,5 cm). Prvega sem potopila enkrat, za kratek čas, drugega dvakrat... Zadnji kos je bil potopljen šestkrat in imela sem srečo, da sem ga odstranila ravno pravi čas, saj se je skoraj raztopil pred mojimi očmi.

Mentor: prof. Alen Ožbolt (Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, Ljubljana, Slovenija)

Fotografije: osebni arhiv

​

Sorodni projekti: Razpadanje​, 4.500 kapljic